Zadnji dan ni bil nič posebnega (razen tega, da je bil najbolj čustev dosedaj, ker sva se zavedla, da odhajava), oziroma sva tako mislila zjutraj. Okoli 14. ure sva oddala Mickeya, ki je razen manjše praske preživel našo skupno pot. Imela sva še tri ure do check-ina, kar je pomenilo okoli 5 ur do leta!!! Zelo dolgo obdobje v katerem sva prebirala irsko literaturo, ponovno relocirala zadeve iz najinih nahrbtnikov (iz mojega v Tanjinega), kajti moj je na tehtnici kazal zavidljivih 21 kg (na poti na irsko jih je imel 18), ter spoznala 3. par "američanov". Ta dva sta bila normalna (verjetno zato, ker je bila ženska hrvaška italijanka preseljena v Ameriko?!), z njima sva preživela zadnjo urico pred poletom. Bila sta "fajn". Polet je bil super, mesta pod nama so kazala veličastno (osvetljeno) podobo.
Pristanek je bil dokaj trd ampak varen, zaslišale so se Ryanairove fanfare in že smo bili v Trevisu. Ura je bila okoli 22.00 (po našem času), ko sva na letališču zagledala znane obraze. Končno doma!!! Oziroma tako sva mislila. Najina pot se je dejansko končala šele okoli 4. ure zjutraj, ko smo končno (po šestih urah vožnje iz Trevisa) prispeli v Celje. Te Italijani so nori. Imajo zelo dobre in široke lokalne ceste, pa kljub temu nismo zmogli več kot 70 km/h, kajti to je bila maksimalna omejitev dokler končno nismo prišli na slovenska tal in se končno malo hitreje odpravili proti končnemu cilju.
LEPO JE BITI SPET DOMA !!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar