9.dan (Balinafad-Clifden)

Po mirni noči v "Adamsovem" hostlu sva se odpravila proti kraju Recess-Clifden v hostel Ben Lettery. Pred tem sva imela pred sabo okoli 400 km ter veliko razglednih točk

naravnih znamenitosti

ter zgodovinskih točk

označenih na zemljevidu. Obetal se je izredno zanimiv ter naporen dan. Na poti sva čisto po nesreči odkrila na zunaj zelo lepo benediktinsko opatijo Kylemore (2. slika). Morala sva obrniti na zelo ozki cesti, da sva se peljala nazaj do usmeritvene table, tam ugotovila, da morava zopet obrniti ter peljati v prvotno smer. Ko sva prispela do cilja vsa navdušena nad brezplačnim parkiranjem naju je šokirala cena vstopnice: 12 €. Na osebo!!! Noro. Vendar sva si obetala vsaj eno uro trajajoč, voden izlet po opatiji, skupaj z razlagami zgodovine ter mnogimi zanimivimi podatki. Dobila sva lastni ogled viktorijanskih vrtov,

ogled 4 dvoran v opatiji (tudi v lastni režiji),

ter ogled gotske cerkvice,

ki me je osebno še najbolj impresionirala. Vendar vse skupaj ni povrnilo evrov, ki so šli v nepovrat. Bila sva še enkrat več razočarana nad znamenitostni, kar pa vseeno ni pokvarilo celotnega vzdušja.

Popotniško razpoložena (nisva bila več daleč od hostla) sva se odpravila naprej do naslednje irske "znamenitosti", norih voznikov. Na tem mestu naj povem, da kljub naslednji sliki, so Irci zelo potrpežljivi vozniki. Ob mojih začetkih po levi so se vsi vozili na varnostni razdalji, 40 km/h pod omejitvijo in nihče ni prehiteval. Takrat sem se zavedel kakšni balkanci smo Slovenci (od takrat so vsi trije avtomobili, ki so me prehiteli, veljali za Slovence...), vendar vseeno bolj upoštevamo določene zakone varnosti.


Mogoče se vprašate kaj je čudnega na sliki (avto stoji na voznem pasu, kjer je omejitev 100 km/h!!!). In to se pojavlja zelo množično na cestah Irske.
Ko sva premagala vse ovire sva končno lahko prevozila zadnjih nekaj kilometrov do hostla. Tam pa novo presenečenje. Na vratih naju je pričakal BIK!!! Tanja pa v rdeči jakni!!! Hitro sem prestavil v vzvratno nato pa sva čakala, če se bo mogoče prikazal kdo iz hostla ter pregnal bika. Po nekaj minutah ni bilo nikogar zato sva se skušala prebiti mimo njega. Midva počasi naprej, bik dva koraka nazaj, nato se je ustavil. In tudi midva. Nato je šlo tako počasi naslednjih 10 metrov, ko sva končno prišla mimo njega, ter končno do hostla.

Hostel ni bil nič posebnega (slaba kuhinja, nič interneta, nič board iger, beden folk,...) zato sva se ob gledanju filma Mamma mia, na mobitelu, odpravila spat.