8. dan (Malin Beg-Ballinafad)

Po "prijetnem" klepetu s kolegi slovenci sva se odpravila proti odročni vasici Ballinafad.

Ko naju je pot vodila proti naslednjemu "počivališču" sva po radiju poslušala, kako lahko pomagamo Afriški državici Ugandi. Kako lahko takšna mravlja kot sem jaz pomaga državi? Tako, da kupimo kakšen sendvič, od katerega gre določen odstotek za pomoč. Odločila sva se pomagati. Res si niso mogli izbrati boljšega načina, saj bi Irsko in njene prebivalce lahko poimenoval kar ljudje sendvičev in ostale hitre hrane (po naše shit food). Prav zanimivo je, ko se postaviš pred prodajalko kot bi pri nas odšel v samopostrežno s kuhano hrano, in ti tukaj ponujajo "polnila" za tvoj "naredi si sam" sendvič. Tanja si je privoščila bacon and egg salad (v bistvu pečena slanina in jajčna solata z majonezo) sam pa sem poskusil mexican chicken with egg salad and Cheddar cheese (na koščke narezano pekoče piščančje meso s sirom in jajčno solato). Vse skupaj nabasano v našo velikost francoske štručke. Definitivno znajo poskrbet za svoje brbončice in obline. Mmmmmmm!!!!!!!

bacon and egg salad

mexican chicken with egg salad and Cheddar cheese

Naslednji cilj je bil hostel Kilcommon lodge. Po opisu sodeč zelo prijazen, družinski hostel, ki ima spletno stran v črnih odtenkih (zelo 80. leta). Le zakaj, naju je zanimalo. Bližje, ko sva prihajala hostlu, bolj jasno nama je postajalo zakaj. Prizor je bil kot v kakšni poceni ameriški grozljivki. Hiš je bilo vedno manj, cesta zmeraj bolj ozka (kar ni nič zelo čudnega), ter valovita (kar tudi ni presenetljivo). V naslednje pol ure je zmanjkalo GSM signala (zelo čudno), označevalnih tabel (še bolj čudno) ter tudi najine volje nadaljevati pot (ekstremno čudno). čisto pa te mine nadaljevati pot, ko zagledaš takšen prizor (obvezen klik na sliko):




Na koncu, ko sva povsem obupala nad najino karto (Garminka je bila neuporabna, ker nisva imela naslova), sva vprašala za smer na bencinski črpalki, ki se je kar naenkrat pojavila pred nama kot prikazen (kot v filmu). Prodajalko vprašam za smer. Pravi naj greva še 15 minut naprej, nato pa ko prideva mimo pokopališča bova na cilju?!
Kriza!!!

Kaj naju je tam dejansko pričakalo pa si poglejte sami (ZOPET OBVEZNI ZVOČNIKI !!!)

7.dan (Malin Head- Malin Beg)

Dva kraja s podobnim imenom pa vendar 900 Tanjinih km narazen (3 Tanjini km = 1 dejanski km). Malo pretiravam, pa vseeno. Imela sva celodnevno vožnjo na kateri sva videla ogromno stvari. Bila je množica prelepih razgledov, množica postankov zaradi katerih je bilo vredno prenašati obvoze, ki jih je narekoval navigator (tokrat ni bila Garminka)




Za lažjo predstavo poti prilagava zemljevid Irske, kjer si lahko ogledate najino dosedanjo pot. V tem dnevu sva ravno presegla 1000 km poti.





Mickey se zaenkrat ne pritožuje in tudi žejen ni ravno pogosto, kar je zelo dobro za najine denarnice. Cene bencina so na Irskem zelo različne, saj jih vsaka bencinska določa po svoje. Variirajo nekje med 113 ter 130 centi (tako imajo označene cene), tako da je prava loterija kam ter kdaj iti na bencinsko. Tista, ki je v enem kraju daleč najcenejša je v drugem med najdražjimi. Potem pa vedi kam po bencin.

Zaradi dolge poti (trajala je 12 ur, z krajšimi vmesnimi postanki) sva bila primorana jesti umetno kosilo (za razliko od Knorr špagetov in Argo juh, ki jih jeva običajno). V SPAR trgovini sva kupila chips and chicken and some strange salad (pomfri, piščanca ter neko čudno solato). Bilo je okusno, obilno, trajalo je cel dan, samo želela pa sva si lahko da bi izgledalo tako...




Ko sva končno prispela v Malin Beg sva bila trojno presenečena. Najprej pozitivno nad lepoto narave ter okolice. Nato negativno, ko sva ugotovila, da v vasici ali bližini sploh ni GSM signala, ter nato nad hladnostjo hostla. Bila sva tako razočarana, da sva se odločila, da si hostel ne zasluži pozornosti, zato tudi ne pričakujte slik. Je pa imel še eno posebnost. Namreč rjavo vodo iz pipe, nad čemer pa nisva bila dolgo presenečena saj sva nazaj grede odkrila reko v bližini, ki je spominjala na Guinessa.

V upanju na boljši sprejem sva se zgodaj zjutraj odpravila proti novem hostlu v Pullathomasu.

6.dan (Ballycastle-Malin head)

Šesti dan sva začela presenetljivo zgodaj, saj so naju zbudili galebi, ki so že navsezgodaj začeli svojo sejo. Pred nama je bil dolg dan, saj sva se odpeljala do najbolj severne točke na Irskem, do Malin Heada. Na poti tja naju je pot vodila tudi mimo plaže White sand rocks, ki je raj za surferje. Tanja se je odločila, da preveri temperaturo vode, njene reakcije pa si lahko ogledate na filmčku (obvezni zvočniki !!!)

Ko sva si ogrela (ter umila) noge toliko, da sva lahko varno vozila, sva se ustavila še pri ostankih gradu Dunclea. Kljub temu, da ga več kot pol manjka, je še zmeraj zelo veličasten za ogled.



Od gradu naju je nato pot vodila proti Malin Headu. Tam sva spoznala zelo prijazen par, Rodneya in Margreth (to sta dejanska človeka, pravo presenečenje, kajne), ki sta naju sprejela odprtih rok. Rodney, anglež prisljen na Irsko, nama je v 20 minutni "predstavi" podal celotno zgodovino kraja, narisal karto s priporočenimi sprehodi in znamenitostmi, ter opozoril na nevarnosti kraja. Hostel je sicer zelo lep, gostitelja zelo dobrodušna, vendar je hostel na robu ničesar (bolje rečeno bogu za hrbtom) in tudi znamenitosti in ogledov ni ravno na pretek. Je pa raj za potapljače, surferje in sanjače.




Ravno, ko sva nosila stvari v sobo sva doživela novo presenečenje. Par, ki sva ga prehitela na cesti je prihajal v isti hostel kot midva. Medtem, ko je Tanja kramljala po telefonu z Marjanom sta naju pozdravila. Kaj pa je tu presenetljivega boste rekli? Rekla sta: "Živijo. Sam sem ostal brez besed, Tanja pa v telefon: "Slovenci !!!!" Kasneje smo prijetno pokramljali, nato pa proti sredini noči šli spat. Naslednje jutro smo se poslovili ter odšli vsak svojemu cilju naproti.

5.dan (Ballycastle)

Drugi dan v Ballycastlu sva izkoristila za oglede, ki jih mora videti vsak turist v japonkah in visokih petah. Irci so ti dve znamenitosti preučili do potankosti, kako privabiti turiste. Prva - viseči most Carrick-a-Rede, je sicer paša za oči, a ti za spehod čezenj zaracunajo £3.70. Midva sva imela to srečo, da sva prišla do mostu pred odprtjem, tako da si na žalost nisva prislužila certifikata o prečkanju mostu.




Naslednja Unescova zapuščina, Giants Causeway (velikanov prehod) je bila razočaranje. Ogromne množice turistov, podpiranje lenobe - avtobusni prevoz 500m do obale, za katerega ti zaračunajo £1 v eno smer, in dejanskih 50m obale, ki jih propagirajo na vsakem koraku.



Razočarana sva se odpravila iskat najine znamenitosti, ki jih ne boste nasli v nobenem vodniku (razen mogoče v najinem). Ena izmed najlepših je bilo pristanišče Ballintoy Harbour (Tanja je kasneje razlagala, da sva bila na Pearl Harbour-ju... ). Tu sva preživela večji del preostanka dneva in se ob zvokih in lepotah morja, prepuščala sanjarjenju.

4. dan (Beflast-Ballycastle)

Ob 9.00 naju je najina prijateljica Garminka zacasno pustila na cedilu, ko sva ji poskusala dopovedati, da bi si rada ogledala mestni zivalski vrt, pa nama je pravila, da preracunava ali naj naju res odpelje tja. Na koncu je obveljala njena in vsi skupaj smo se ob atrimski obali odpravili proti Ballycastlu. Mesto za katerega mi je Tanja ze mesece prej obljubljala, da je najlepse naju res ni pustilo ravnodusna. Zaspano mestece, ki zivi s svojim pocasnim utripom naju je cisto prevzelo. Na levo morski nasip, na katerem je mestni svet galebov razpravljal o pomanjkanju parkirnih mest tako naglas, da skoraj nisi slisal valovanja morja. Na desni golf igrisce in spodaj neskoncne sirjave mivke, ki ti mehko polzi med prsti. Vajen pescene plaze v kombinaciji s toplim vremenom sem se zatrdno odlocil, da se grem kopat. Sonce je namrec vabljivo razdajalo svoje zarke. Zelja me je minila v trenutku, ko sem namocil prst v vodo (izraz je ujet na kameri).


Ko sva uspela priklicati lastnico Ann-Marie, je priznala, da je pozabila na najin prihod (zato sva morala sama postlati posteljo), obljubila pa nama je, da se nama bo odkupila. Ko sva koncno uspela pogledati skozi okno je bil ves najin trud, glede urejanja sobe, poplacan.



Ogled krajevnih znamenitosti sva pustila za naslednji dan.

3.dan (Slane-Belfast)

Pot naju je vodila vedno bolj proti severu. Postajalo je vedno bolj vetrovno in hladno. Na poti proti Belfastu sva si ogledala grobisci Newgrange ter Knoth. Imela sva sreco, da sva prisla dovolj zgodaj, ko je bilo se malo ljudi. Po mojem striptizu pred blagajno (dobil sem popust za studenta), sva se odpravila na oglede. Glede na to, da je to Unescova, svetovno znana zapuscina iz neolitske dobe, 2000 let starejsa kot piramide v Gizi in 6000 letih ni v grobnico prisla niti kapljica vode. Cakava na zreb za zimski solsticij, ko bova 2 izmed 50 ljudi, ki bomo opazovali, kako sonce enkrat na leto, za 17 minut osvetli notranjost dvorane.




Od tam sva se odpravila na ogled druge grobnice, Knoth, ki je 500 let starejsa kot piramide. S tem pa je prislo tudi veliko razocaranje, saj je dvorana v katero te peljejo v celoti prevlecena s stiroporjem, prikazana kot originalna notranjost. S tem se izgubi ves car preteklosti. Kljub temu, da na zunaj izgleda veliko bolj velicastna kot Newgrange.




Najina naslednja postaja je bil Belfast, ki je prestolnica Severne Irske. Druga drzava, drug svet, v katerega sva stopila, ne da bi vedela. Jasno nama je postalo sele, ko so omejitve hitrosti postale zelo nizke. Cez mesto sva se peljala 30 milj na uro, po nase je to 48,08 km/h. Na poti v hostel, ki je lociran v srediscu mesta, sva spoznala novo prijateljico. Ime ji je Garminka in prihaja iz (verjetno) Amerike. V preteklosti se je prezivljala kot vodicka zato sva se prepustila njenemu vodstvu. Pripeljala naju je tocno pred vrata hostla, ki ga sama verjetno ne bi nasla do naslednjega dne. Poleg tega naju je naslednji dan tudi varno napotila proti novemu hostlu.



Tokratni hostel ni bil nic posebnega. Hostel v pravem pomenu besede. Mnozica ljudi iz razlicnih drzav, skupni prostori ter pogradi.




Naslednji dan sva si skupaj z Mickeyem ogledala Belfast in se podala naprej proti severu. Novim dogodivscinam naproti.

2. dan (Dublin-Slane)

Po vseh tegobah, ki sva jih pretrpela v Italiji je prišel končno čas, da se odpraviva proti oblakom. Let je bil miren, čeprav mi je prvega pokvarilo oblačno nebo in sem namesto razgleda gledal v vato pod sabo.




Po dokaj trdem pristanku sva brez problemov prevzela najine nahrbtnike ter se odpravila raziskovati drugo slavno mesto na najini poti. Pred nama je bil Dublin v vsej svoji lepoti ter s slavnimi Irci in njihovim crackom (The crack = zabava). Sicer nisva imela veliko časa zaradi drugih obveznosti na letališču, a o tem malo kasneje.

Dublin je metropola v pravem pomenu te besede. Značilnost mesta je, da nima visokih gradenj razen njihove znamenite "Špice" po kateri se orientirajo vsi turisti saj se jo vidi od zelo daleč in mislim, da spodnja slika pove dovolj.




Naj omenim, da naju je prvi dan pričakalo za Irsko nenavadno vreme; sonce (kaj pa je Tanja pričakovala, če hodi z levom po svetu ;)).

Po priblizno štirih urah raziskovanja Dublina sva spoznala najinega prvega prijatelja na irskem. Ime mu je Mickey in prihaja iz Juzne Koreje. Sicer je tako kot vsi korejci majhen, vendar je zaenkrat zelo zanesljiv, poskočen ter zelo skromen.



Ko sva se z njim bolje spoznala, nama je skušal razloziti, da voznja po levi ni tako tezavna kot se zdi na prvi pogled in imel je prav. Sedaj se vozimo kot Schumacher v boljših časih.

Po vseh tezavah sva na nove naletela zelo kmalu. Na poti iz Dublina proti vasici Slane, sva zaradi "dobro" označenih izvozov zgrešila pravega ter končala na čisto drugem koncu obvoznice. Po priblizno 15 minutah sva končno našla pravo smer. Oba zelo utrujena sva komaj čakala (ali pa pričakovala nove tezave) na hostel.

Ko sva prispela v Slane naju je čakalo tole:



Po naše bi temu rekli Kravja staja (sedanji hostel je bil prej kmetija), ki pa je bila vse prej kot staja.


Spanje v hostlu je bilo super (vsaj zame, Tanja bi verjetno imela kakšne pripombe).

1. dan (Benetke-Treviso)

Zjutraj ob 2.22 uri sva na železniški postaji čakala na vlak, da naju odpelje v daljave...

Takoj zjutraj naju je na najinem sedežu pričakal zleknjen Italijan, ki je veselo dremal. Po tem, ko sem ga zbudil je začel razlagati, da je njegov sedež tudi zaseden (vsaj tako smo razumeli, ko je mahal z rokami). Ker sami nismo uspeli doseči njegovega premika, smo za posredovanje prosili sprevodnika, ki ga je uspešno spravil na drug sedež.

Sledilo je 5 ur bolj ali manj uspešnega dremuckanja na vlaku, nakar smo ob 7.16 (točno do minute) prispeli v Benetke, ki sva jih v 8-ih urah pregledala do potankosti. Pred San Markovo kapelo je bila nora gneča, v spominu pa nam je najbolj ostal umetnik, ki nama je narisal nasmeh na obraz po naporni hoji

Utrujena sva nato sedela dve uri na klopci v parku in opazovala mestno nesnago (golobe), ter čakala avtobus za Treviso. Ko sva ga končno dočakala in prišla na letališče nama je postalo hitro jasno, da iz najinega načrta, da prespiva na letališču ne bo nič, kajti letališče se ob 23.00 uri zapre nakar se odpre zopet ob 6.00. Torej sva na vrat na nos iskala inforamacije kako priti do sobe (po možnosti take, ki naju ne bo zaradi financ že kar prvo noč prikovala na neutrudno stradanje). Na srečo je gospa na turističnih informacijah poznala gospo, ki pozna gospo, katere sinova žena oddaja sobe in nama je uredila poceni in udobno sobo za čez noč. Bila je poceni ter samo čez cesto od letališča.





Bila je boljša varianta kot spanje na letališču. Sponatana, ugodna. Poleg tega sva se lahko umila, ter pojedla pošteno Argo juho. Ne vem zakaj, a Argo juhe so veliko boljše, če jih ješ v Italiji kot pri nas.

P.s. Opis današnjega dne (daljši) sledi verjetno jutri.

P.s.s. Jutri sledi tudi več slik.

Pakiranje in vse kar gre zraven

Sicer z majhno zamudo (zaradi tehničnih težav v študentu v Ljubljani; tega sedaj ne bom razlagal, v glavnem računalnik je kaput...) se sedaj zopet oglašava.
Pakiranje je potekalo po načrtu (brez predvidenih izgub las in živcev) za kar gre zahvala predvsem celjski mami Ireni.
Rezultat pakiranja je bil slabih 25 kilogramov prtljage, ki sedaj počivajo na najinih ramenih in počasi že izginjajo ter nama omogočajo, da lažje zadihava. Uživanje se premo sorazmerno povečuje z zmanjševanjem teže najine prtljage. Na začetku je prtljaga izgledala takole:





Ker je to že za nama, toliko o tem obveznem, a hkrati najbolj nadležnem (vsaj zame) delu potovanja.

Prva objava

Po dolgih treh mesecih načtrovanja je sedaj dan D že skoraj pred vrati. Odštevamo ure do odhoda, pa vendar bo do takrat izginilo še kar nekaj las iz moje že tako redke zbirke, še dodatno bo izginil kakšen nevron, pa kljub temu bova nekje sredi Irske ugotovila, da sva pozabila nekaj zelo pomembnega (če ne drugega pa naslov kakega kolega, ki potem ne bo dobil kartice in bo cel razjarjen kuhal mulo še nadaljnih nekaj mesecev).




Pa naj bo za začetek dovolj, kajti ravno sedaj morava odpovedati hostel, ker je eden izmed gostov napisal, da se ob tuširanju s toplo vodo vključi požarni alarm in je potem cela scena, ker se lahko tuširaš kar na hodniku, da gasilcev, ki ti vdrejo v sobo ravno takrat, ko se ti sušiš po tuširanju, sploh ne omenjam... ?!

Kam greva to midva...!!!



P.s. Če je že bil kdo na Irskem, iščema dober (vsaj tak, da se ne sproži kakšen alarm ko opravljaš osnovne potrebe) hostel v Killarneju.

P.p.s. Več o pakiranju in težavah glede tega pa v ponedeljek.