Sponzorji

TA IZLET SO OMOGOČILI:

• Taxi služba Rebernik Marjan s.p. (čarterska vožnja iz Trevisa do Celja)
  
• Mesarija Keber d.o.o. (mesni izdelki, ki so nama na Irskem prinesli spomine na dom)
  
• Storitveno podjetje Rebernik Irena d.o.o. (storitve pakiranja ter izobraževanja o pravilnem pakiranju)
• Spoznavna agencija GAT d.o.o., Šmarna gora pri Ljubljani (posredovanje kontaktov na Irskem)

Zahvala gre tudi:

• Najinima kolegoma Mickeyu ter Garminki, ki sta cel dopust bila zelo zanesljiva
• Vsem, ki ste nama želeli lep dopust ter pošiljali pozitivne vibracije
  

14. dan (Carron-Shannonn-Treviso-Celje)

Zadnji dan ni bil nič posebnega (razen tega, da je bil najbolj čustev dosedaj, ker sva se zavedla, da odhajava), oziroma sva tako mislila zjutraj. Okoli 14. ure sva oddala Mickeya, ki je razen manjše praske preživel našo skupno pot. Imela sva še tri ure do check-ina, kar je pomenilo okoli 5 ur do leta!!! Zelo dolgo obdobje v katerem sva prebirala irsko literaturo, ponovno relocirala zadeve iz najinih nahrbtnikov (iz mojega v Tanjinega), kajti moj je na tehtnici kazal zavidljivih 21 kg (na poti na irsko jih je imel 18), ter spoznala 3. par "američanov". Ta dva sta bila normalna (verjetno zato, ker je bila ženska hrvaška italijanka preseljena v Ameriko?!), z njima sva preživela zadnjo urico pred poletom. Bila sta "fajn". Polet je bil super, mesta pod nama so kazala veličastno (osvetljeno) podobo.




Pristanek je bil dokaj trd ampak varen, zaslišale so se Ryanairove fanfare in že smo bili v Trevisu. Ura je bila okoli 22.00 (po našem času), ko sva na letališču zagledala znane obraze. Končno doma!!! Oziroma tako sva mislila. Najina pot se je dejansko končala šele okoli 4. ure zjutraj, ko smo končno (po šestih urah vožnje iz Trevisa) prispeli v Celje. Te Italijani so nori. Imajo zelo dobre in široke lokalne ceste, pa kljub temu nismo zmogli več kot 70 km/h, kajti to je bila maksimalna omejitev dokler končno nismo prišli na slovenska tal in se končno malo hitreje odpravili proti končnemu cilju.

LEPO JE BITI SPET DOMA !!!

13. dan (Killarney-Galway-Carron)

Zadnji cel dan na Irskem sva preživela v aktivnem iskanju plašča, ki sva ga videla že prej v Galway-ju.

Pot naju je vodila iz Killarneya preko Carrona, ki je bil destinacija najine zadnje nočitve na Irskem, še okoli 100 km naprej do Galway-ja. Kajti v teh približno 200 km poti iz Killarney do Galway-ja sva se ustavila v približno 5-6 Dunnes stores trgovinah (različno velikih) vendar tega plašča ni bilo nikjer. Ker je stanje na števcu v Mickeyu bilo previsko (vrnila sva prazen tank, kot je bilo dogovorjeno) sva se odločila, da greva po plašč. Ko sva se ustavila pred trgovino v Galway-ju, ki je bila največja od vseh, ki sva jih videla po poti nazaj,



sva upala, da najina pot ni bila zaman. Takoj sva se zapodila proti mestu, kjer naj bi bil plašč in že od daleč ugotovila, da je še tam. Tanja ga je oblekla, oba sva bila zadovoljna s tem kako ji pristoji, zato sva se odpravila proti blagajni, da si ne bi premislila in ga ne bi vzela.

Oba zadovoljna sva se odpravila nazaj proti Caronnu, kjer sva imela zadnji postanek (to je hostel kjer se je zgodila home made pizza). Sicer sva bila v drugi koči, kjer pa sva bila zopet sama z drugimi aremičani. Ti niso bili niti senca prejšnje druščine, zato sva jih pustila pri miru in odšla spat, kajti pred nama je bil dolg in naporen ter hkrati tudi žalostno-vesel dan.

12. dan (Killarney)

Po kar nekaj dnevih nenehnega menjavanja hostlov ter nenehne vožnje je bil dvodnevni postanek v istem hostlu pravo olajšanje. Odpravila sva se na ogled polotoka Dingle, drugega izmed 5 "prstov", ki jih premore Irska.

Prva zadeva na katero sva naletela je bila neskončna peščena plaža z dokaj velikimi valovi ter množico školjk.






Ker je bil tisti dan eden izmed slabših na Irskem (za njihove vremenske razmere še zmeraj nadpovprečno dober) si ga nisva ogledala v celoti. Po resnici povedano pa je delno botrovalo temu tudi dejstvo, da ni bilo tistih spektakularnih razgledov, ki sva jih bila vajena do sedaj. Sva pa kljub temu doživela prizor, ki ga na naših cestah običajno ne srečaš-Irci jim rečejo kar "traffic jam" oziroma prometni zamašek, kar je po mojem najboljši opis, kajti cesta je dejansko zamašena.



Ovce so v drncu zletele mimo naju, midva pa sva se drla za njima: BEEEEEEEEEEEEEEE !!! in neizmerno uživala v dogodku, ki ga pri nas zelo redko (če sploh kdaj) doživiš. Kakšno "kravo" že vidiš na cesti kaj drugega pa že ne.

Kljub vseu pa ne bi rad dajal občutka, da je bil Dingle povsem zanič. Doživela sva zelo nenavaden dvoboj med mladim dobermanom ter starim in izkušenim oslom. Zmagovalec dvoboja je bil prepričljivo osel, ki je pogumnemu mladcu pokazal kar mu gre in se potem ponosno odpravil naprej, za dobermana pa se ni več zmenil. Oba pa sta stala pred trdnjavo, ki je skupaj ni bilo več kot 15 kamnov. Tokrat se nisva pustila pretentati in sva šla raje naprej, kljub temu, da je National Geographic to trdnjavo označil kot enega največji zgodovinskih ostankov preteklosti. Mater znajo delat biznis ti Irci. Midva sva raje šla iskat naslednji razgled. Nisva se vozila dolgo, ko sva zagledala tole:



V primerjavi z ostalimi ni ne vem kaj, vendar glede na vreme še pol ure nazaj je to zelo spektakularen razgled. Če se vrnemo s časovno kapsulo pol ure nazaj, bi videli nekaj takega:

Glede na dejstvo, da sva se predhodnje dneve bolj ali manj vozila Irci pa imajo dokaj stroge "Kebrove" zakone je bila do danes abstinenca kar se tiče alkohola. Tistega dne pa sva si privoščila GUINNESS-a,

ki nama je lepo "sedel" po tako dolgem času čakanja nanj. Očitno ga je Tanja zelo nestrpno čakala.



Noč se je končala nekaj rund kasneje ob gledanju nogometne tekme ter glasnem navijanju za Arsenal (kljub temu, da sem jaz navijal za Hull, Tanji pa tako ni bilo jasno kaj in kako, samo da je kričala).

11.dan (Carron-Killarney)

Napotila sva se proti Killarneyu, kjer sva imela na poti ogled ene izmed največjih znamenitosti na Irskem. Še prej pa sva se odločila pogledati jamo Alwee, ki je bila oglaševana kot najlepša jama na Irskem. Poleg tega sva s kuponom, ki nama ga je dal lastnik hostla, plačala samo eno katro, šla pa sva seveda oba.

Ker sva bila nedolgo nazaj tudi v Škocjanskih jamah sva približno vedela kaj imamo pri nas in imela temu ustrezno visoka pričakovanja. Začelo se je dokaj obetavno. To pa je bilo tudi vse.
Celoten ogled je trajal 15 minut (močno pretiravam, ker je bil bistveno krajši), videli pa smo:

Medvedove kosti (na Irskem je izumrla vrsta že 1500 let),


slamice,


zaveso,


stalaktit,


stalagnit,


steber + stalagnit ter


slap (iz tigrove glave, če jo opazite)

in to je bilo to. Skrajno razočarana sva preskočila razstavo ptic ter degustacijo domačega sira. Raje sva se odpravila naprej proti največji znamenitosti (dejansko), Cliffs of Moher ali po irsko Aillte an Mhothair (Moherski klifi), ki so največji na svetu z 214 metri višine. Čudoviti so.



Takšen pa je razgled iz klifov.

Po napornem dnevu ogledov sva si spočila v Neptunovem hostlu v Killarneyu, ki je bil tudi dokaj spodoben, kar je bilo dobro, saj sva tudi tu imela načrtovana 2 dneva.

10. dan (Clifden-Carron)

Sledil je hostel, ki sva se ga najbolj veselila, Clare's Rock hostel. Zanj sva imela visoka pričakovanja predvsem zato, ker sva imela tam razervirano tudi za zadnji dan dopusta. Kljub temu (zaradi slabih izkušenj s prejšnjimi hostli) sva se odločila, če bo hostel beden, da bova šla v enega izmed treh, ki so v bližini. Vendar, ko sva prišla k hostlu sva takoj vedela, da bova tu tudi zadnji dan, kajti hostel je super!!!



Ta dan sva se odpravila tudi na ogled mesta Galway, ki je močno povezan s slavnim avtorjem Oscarjem Wildom, kar se dokaj močno čuti v mestu. Odpravil sem se v bližnjo knjigarno, da preverim kakšne knjige prodajajo na Irskem. Mislim, da je trajalo samo 2 minuti, ko sem opazil, da se okoli Tanje smukata 2 čudna možakarja. Odhitel sem ven in opazil, da ji niti nista v nadlego ampak ji je celo ugajalo. Držala ju je za kolena!!!


Nisem mogel verjeti svojim očem. Pomiril sem se šele ko sem prišel bližje ter opazil, da je to samo bronast kip Oscarja ter Edwarda Wilda (ta dan sem bil brez očal...).
Po tej avanturi sva se odpravila v Dunnes stores (dobro si zapomnite to ime, ker se bo sigurno še pojavilo, če ne drugega v povezavi s kakšnim plaščem ?!) malo pobrskati za novo garderobo ter nakupiti kakšne kulinarične specialitete, kajti trebuha sta naju že kar naglas opozarjala na to. Po približno pol ure brskanja med oblekami nisva našla nič posebnega (nobenega omembe vrednega ženskega črnega plašča!) zato sva se odpravila na živilski oddelek, kjer sva izbrskala noodles with chicken flavour (rezanci s piščančjim okusom), ki sva jih družno použila.


Ko sva prispela v hostel sva po pol urni debati z lastnikom dobila brošuro z raznimi popusti ter ugodnostmi za oglede znamenitosti. Odločila sva se, da jih bova izkoristila.

Za večerjo sva si poleg noodlsov privoščila še domačo pico. Ker v treh mega trgovinah nisva našla testa za pico ali česarkoli podobnega, testa pa se nama ni dalo delati "doma", sva se odločila malo improvizirati, zato sva za testo uporabila toast. Bilo je zelo ukusno, zato sva se odločila, da zaščitiva blagovno znamko TOASTICA (pica s toastom), ko prideva nazaj.


Glavna atrakcija tega dna pa so bili američani, ki so tudi bivali v istem hostlu.

Sledeči igrani prizor je rekonstrukcija resničnih dogodkov...

Osebe:
Tanja
Sandi
Američanka 1
Američan 1
Američanka 2
Američan 2

Scena se dogaja v majhni prijetni kuhinji v hostlu Clare's Rock Hostel, odvija se v prijetnem pozno večernem vzdušju. Poteka v angleščini*.

Američanka 1: Hi there. It smells good. What is it? (pride proti nama)
Tanja: It's pizza.
Sandi: Or something that should be pizza (pomežikne Tanji)
Američanka 1: Oh, great. We are having pizza, too.
Tanja: But ours is homemade.
Američnka 1: WHAT!!! A homemade pizza. Unbelivable.
Američan 2: Hi. Hej (Američanka 1), shall we have pizza now?
Američanka 1: Ok, but she made homemade pizza!!!
Američan 2: A homemade pizza? (gre proti nama) It smells very good (porine nos v moj protfan)
Tanja in Sandi: (AHA, se spogledata ter skušata jesti naprej)
Američanka 2 ter Američan 1: Hey you two, we forgot to buy wine?
Američanka 1: That's OK, but she made homemade pizza in a strange house.
Američanka 2 ter Američan 1: (prideta k mizi, kot je že običaj ter zopet porineta nos v mojo pizzo ) I bet it's better than ours (ker sva bila lačna jim je nisva ponudila, kasneje sva jim mislila prodati ostanke, pa sva jih raje pojedla sama)
Američanka 1: (pristopi k meni) She's a keeper I tell you. She made a homemade pizza.
Sandi: I know. That's why I love her.
Tanja: (ponosno zažari)

* prevod v slovenščino

Američanka 1: Živjo. Dobro diši. Kaj pa je? (pride proti nama)
Tanja: Pizza.
Sandi: Oziroma nekaj podobnega pizzi (pomežikne Tanji)
Američanka 1: Oh, super. Tudi mi bomo imeli pizzo.
Tanja: Vendar naša je doma narejena.
Američnka 1: KAJ!!! Doma narejena pizza. Neverjetno.
Američan 2: Živjo. Hej Američanka 1, ali bomo sedaj jedli pizzo?
Američanka 1: Ok, vendar onadva imata doma narejeno pizzo!!!
Američan 2: Doma narejena pizza? (gre proti nama) Zelo lepo diši. (porine nos v moj protfan)
Tanja in Sandi: ( se spogledata ter skušata jesti naprej)
Američanka 2 ter Američan 1: Hej vidva, pozabili smo kupiti vino?
Američanka 1: Že v redu, vendar ona je naredila pizzo v tuji hiši.
Američanka 2 ter Američan 1: (prideta k mizi, kot je že običaj ter zopet porineta nos v mojo pizzo ) Stavim, da je boljša kot naša (ker sva bila lačna jim je nisva ponudila, kasneje sva jim mislila prodati ostanke, pa sva jih raje pojedla sama)
VSI: (smeh, različni razlogi)
Američanka 1: (pristopi k meni) Pravim ti, da jo je za obdržati. Naredila je domačo pizzo.
Sandi: Saj vem. Zato pa jo imam rad.
Tanja: (ponosno zažari)

Po tem smo skoraj eno uro kramljali z američani o njihovih načrtih za dopust, izmenjali nekaj nasvetov, slikali so naju za njihov album, nato pa smo se odpravili vsi skupaj spat.

9.dan (Balinafad-Clifden)

Po mirni noči v "Adamsovem" hostlu sva se odpravila proti kraju Recess-Clifden v hostel Ben Lettery. Pred tem sva imela pred sabo okoli 400 km ter veliko razglednih točk

naravnih znamenitosti

ter zgodovinskih točk

označenih na zemljevidu. Obetal se je izredno zanimiv ter naporen dan. Na poti sva čisto po nesreči odkrila na zunaj zelo lepo benediktinsko opatijo Kylemore (2. slika). Morala sva obrniti na zelo ozki cesti, da sva se peljala nazaj do usmeritvene table, tam ugotovila, da morava zopet obrniti ter peljati v prvotno smer. Ko sva prispela do cilja vsa navdušena nad brezplačnim parkiranjem naju je šokirala cena vstopnice: 12 €. Na osebo!!! Noro. Vendar sva si obetala vsaj eno uro trajajoč, voden izlet po opatiji, skupaj z razlagami zgodovine ter mnogimi zanimivimi podatki. Dobila sva lastni ogled viktorijanskih vrtov,

ogled 4 dvoran v opatiji (tudi v lastni režiji),

ter ogled gotske cerkvice,

ki me je osebno še najbolj impresionirala. Vendar vse skupaj ni povrnilo evrov, ki so šli v nepovrat. Bila sva še enkrat več razočarana nad znamenitostni, kar pa vseeno ni pokvarilo celotnega vzdušja.

Popotniško razpoložena (nisva bila več daleč od hostla) sva se odpravila naprej do naslednje irske "znamenitosti", norih voznikov. Na tem mestu naj povem, da kljub naslednji sliki, so Irci zelo potrpežljivi vozniki. Ob mojih začetkih po levi so se vsi vozili na varnostni razdalji, 40 km/h pod omejitvijo in nihče ni prehiteval. Takrat sem se zavedel kakšni balkanci smo Slovenci (od takrat so vsi trije avtomobili, ki so me prehiteli, veljali za Slovence...), vendar vseeno bolj upoštevamo določene zakone varnosti.


Mogoče se vprašate kaj je čudnega na sliki (avto stoji na voznem pasu, kjer je omejitev 100 km/h!!!). In to se pojavlja zelo množično na cestah Irske.
Ko sva premagala vse ovire sva končno lahko prevozila zadnjih nekaj kilometrov do hostla. Tam pa novo presenečenje. Na vratih naju je pričakal BIK!!! Tanja pa v rdeči jakni!!! Hitro sem prestavil v vzvratno nato pa sva čakala, če se bo mogoče prikazal kdo iz hostla ter pregnal bika. Po nekaj minutah ni bilo nikogar zato sva se skušala prebiti mimo njega. Midva počasi naprej, bik dva koraka nazaj, nato se je ustavil. In tudi midva. Nato je šlo tako počasi naslednjih 10 metrov, ko sva končno prišla mimo njega, ter končno do hostla.

Hostel ni bil nič posebnega (slaba kuhinja, nič interneta, nič board iger, beden folk,...) zato sva se ob gledanju filma Mamma mia, na mobitelu, odpravila spat.

8. dan (Malin Beg-Ballinafad)

Po "prijetnem" klepetu s kolegi slovenci sva se odpravila proti odročni vasici Ballinafad.

Ko naju je pot vodila proti naslednjemu "počivališču" sva po radiju poslušala, kako lahko pomagamo Afriški državici Ugandi. Kako lahko takšna mravlja kot sem jaz pomaga državi? Tako, da kupimo kakšen sendvič, od katerega gre določen odstotek za pomoč. Odločila sva se pomagati. Res si niso mogli izbrati boljšega načina, saj bi Irsko in njene prebivalce lahko poimenoval kar ljudje sendvičev in ostale hitre hrane (po naše shit food). Prav zanimivo je, ko se postaviš pred prodajalko kot bi pri nas odšel v samopostrežno s kuhano hrano, in ti tukaj ponujajo "polnila" za tvoj "naredi si sam" sendvič. Tanja si je privoščila bacon and egg salad (v bistvu pečena slanina in jajčna solata z majonezo) sam pa sem poskusil mexican chicken with egg salad and Cheddar cheese (na koščke narezano pekoče piščančje meso s sirom in jajčno solato). Vse skupaj nabasano v našo velikost francoske štručke. Definitivno znajo poskrbet za svoje brbončice in obline. Mmmmmmm!!!!!!!

bacon and egg salad

mexican chicken with egg salad and Cheddar cheese

Naslednji cilj je bil hostel Kilcommon lodge. Po opisu sodeč zelo prijazen, družinski hostel, ki ima spletno stran v črnih odtenkih (zelo 80. leta). Le zakaj, naju je zanimalo. Bližje, ko sva prihajala hostlu, bolj jasno nama je postajalo zakaj. Prizor je bil kot v kakšni poceni ameriški grozljivki. Hiš je bilo vedno manj, cesta zmeraj bolj ozka (kar ni nič zelo čudnega), ter valovita (kar tudi ni presenetljivo). V naslednje pol ure je zmanjkalo GSM signala (zelo čudno), označevalnih tabel (še bolj čudno) ter tudi najine volje nadaljevati pot (ekstremno čudno). čisto pa te mine nadaljevati pot, ko zagledaš takšen prizor (obvezen klik na sliko):




Na koncu, ko sva povsem obupala nad najino karto (Garminka je bila neuporabna, ker nisva imela naslova), sva vprašala za smer na bencinski črpalki, ki se je kar naenkrat pojavila pred nama kot prikazen (kot v filmu). Prodajalko vprašam za smer. Pravi naj greva še 15 minut naprej, nato pa ko prideva mimo pokopališča bova na cilju?!
Kriza!!!

Kaj naju je tam dejansko pričakalo pa si poglejte sami (ZOPET OBVEZNI ZVOČNIKI !!!)

7.dan (Malin Head- Malin Beg)

Dva kraja s podobnim imenom pa vendar 900 Tanjinih km narazen (3 Tanjini km = 1 dejanski km). Malo pretiravam, pa vseeno. Imela sva celodnevno vožnjo na kateri sva videla ogromno stvari. Bila je množica prelepih razgledov, množica postankov zaradi katerih je bilo vredno prenašati obvoze, ki jih je narekoval navigator (tokrat ni bila Garminka)




Za lažjo predstavo poti prilagava zemljevid Irske, kjer si lahko ogledate najino dosedanjo pot. V tem dnevu sva ravno presegla 1000 km poti.





Mickey se zaenkrat ne pritožuje in tudi žejen ni ravno pogosto, kar je zelo dobro za najine denarnice. Cene bencina so na Irskem zelo različne, saj jih vsaka bencinska določa po svoje. Variirajo nekje med 113 ter 130 centi (tako imajo označene cene), tako da je prava loterija kam ter kdaj iti na bencinsko. Tista, ki je v enem kraju daleč najcenejša je v drugem med najdražjimi. Potem pa vedi kam po bencin.

Zaradi dolge poti (trajala je 12 ur, z krajšimi vmesnimi postanki) sva bila primorana jesti umetno kosilo (za razliko od Knorr špagetov in Argo juh, ki jih jeva običajno). V SPAR trgovini sva kupila chips and chicken and some strange salad (pomfri, piščanca ter neko čudno solato). Bilo je okusno, obilno, trajalo je cel dan, samo želela pa sva si lahko da bi izgledalo tako...




Ko sva končno prispela v Malin Beg sva bila trojno presenečena. Najprej pozitivno nad lepoto narave ter okolice. Nato negativno, ko sva ugotovila, da v vasici ali bližini sploh ni GSM signala, ter nato nad hladnostjo hostla. Bila sva tako razočarana, da sva se odločila, da si hostel ne zasluži pozornosti, zato tudi ne pričakujte slik. Je pa imel še eno posebnost. Namreč rjavo vodo iz pipe, nad čemer pa nisva bila dolgo presenečena saj sva nazaj grede odkrila reko v bližini, ki je spominjala na Guinessa.

V upanju na boljši sprejem sva se zgodaj zjutraj odpravila proti novem hostlu v Pullathomasu.

6.dan (Ballycastle-Malin head)

Šesti dan sva začela presenetljivo zgodaj, saj so naju zbudili galebi, ki so že navsezgodaj začeli svojo sejo. Pred nama je bil dolg dan, saj sva se odpeljala do najbolj severne točke na Irskem, do Malin Heada. Na poti tja naju je pot vodila tudi mimo plaže White sand rocks, ki je raj za surferje. Tanja se je odločila, da preveri temperaturo vode, njene reakcije pa si lahko ogledate na filmčku (obvezni zvočniki !!!)

Ko sva si ogrela (ter umila) noge toliko, da sva lahko varno vozila, sva se ustavila še pri ostankih gradu Dunclea. Kljub temu, da ga več kot pol manjka, je še zmeraj zelo veličasten za ogled.



Od gradu naju je nato pot vodila proti Malin Headu. Tam sva spoznala zelo prijazen par, Rodneya in Margreth (to sta dejanska človeka, pravo presenečenje, kajne), ki sta naju sprejela odprtih rok. Rodney, anglež prisljen na Irsko, nama je v 20 minutni "predstavi" podal celotno zgodovino kraja, narisal karto s priporočenimi sprehodi in znamenitostmi, ter opozoril na nevarnosti kraja. Hostel je sicer zelo lep, gostitelja zelo dobrodušna, vendar je hostel na robu ničesar (bolje rečeno bogu za hrbtom) in tudi znamenitosti in ogledov ni ravno na pretek. Je pa raj za potapljače, surferje in sanjače.




Ravno, ko sva nosila stvari v sobo sva doživela novo presenečenje. Par, ki sva ga prehitela na cesti je prihajal v isti hostel kot midva. Medtem, ko je Tanja kramljala po telefonu z Marjanom sta naju pozdravila. Kaj pa je tu presenetljivega boste rekli? Rekla sta: "Živijo. Sam sem ostal brez besed, Tanja pa v telefon: "Slovenci !!!!" Kasneje smo prijetno pokramljali, nato pa proti sredini noči šli spat. Naslednje jutro smo se poslovili ter odšli vsak svojemu cilju naproti.

5.dan (Ballycastle)

Drugi dan v Ballycastlu sva izkoristila za oglede, ki jih mora videti vsak turist v japonkah in visokih petah. Irci so ti dve znamenitosti preučili do potankosti, kako privabiti turiste. Prva - viseči most Carrick-a-Rede, je sicer paša za oči, a ti za spehod čezenj zaracunajo £3.70. Midva sva imela to srečo, da sva prišla do mostu pred odprtjem, tako da si na žalost nisva prislužila certifikata o prečkanju mostu.




Naslednja Unescova zapuščina, Giants Causeway (velikanov prehod) je bila razočaranje. Ogromne množice turistov, podpiranje lenobe - avtobusni prevoz 500m do obale, za katerega ti zaračunajo £1 v eno smer, in dejanskih 50m obale, ki jih propagirajo na vsakem koraku.



Razočarana sva se odpravila iskat najine znamenitosti, ki jih ne boste nasli v nobenem vodniku (razen mogoče v najinem). Ena izmed najlepših je bilo pristanišče Ballintoy Harbour (Tanja je kasneje razlagala, da sva bila na Pearl Harbour-ju... ). Tu sva preživela večji del preostanka dneva in se ob zvokih in lepotah morja, prepuščala sanjarjenju.

4. dan (Beflast-Ballycastle)

Ob 9.00 naju je najina prijateljica Garminka zacasno pustila na cedilu, ko sva ji poskusala dopovedati, da bi si rada ogledala mestni zivalski vrt, pa nama je pravila, da preracunava ali naj naju res odpelje tja. Na koncu je obveljala njena in vsi skupaj smo se ob atrimski obali odpravili proti Ballycastlu. Mesto za katerega mi je Tanja ze mesece prej obljubljala, da je najlepse naju res ni pustilo ravnodusna. Zaspano mestece, ki zivi s svojim pocasnim utripom naju je cisto prevzelo. Na levo morski nasip, na katerem je mestni svet galebov razpravljal o pomanjkanju parkirnih mest tako naglas, da skoraj nisi slisal valovanja morja. Na desni golf igrisce in spodaj neskoncne sirjave mivke, ki ti mehko polzi med prsti. Vajen pescene plaze v kombinaciji s toplim vremenom sem se zatrdno odlocil, da se grem kopat. Sonce je namrec vabljivo razdajalo svoje zarke. Zelja me je minila v trenutku, ko sem namocil prst v vodo (izraz je ujet na kameri).


Ko sva uspela priklicati lastnico Ann-Marie, je priznala, da je pozabila na najin prihod (zato sva morala sama postlati posteljo), obljubila pa nama je, da se nama bo odkupila. Ko sva koncno uspela pogledati skozi okno je bil ves najin trud, glede urejanja sobe, poplacan.



Ogled krajevnih znamenitosti sva pustila za naslednji dan.

3.dan (Slane-Belfast)

Pot naju je vodila vedno bolj proti severu. Postajalo je vedno bolj vetrovno in hladno. Na poti proti Belfastu sva si ogledala grobisci Newgrange ter Knoth. Imela sva sreco, da sva prisla dovolj zgodaj, ko je bilo se malo ljudi. Po mojem striptizu pred blagajno (dobil sem popust za studenta), sva se odpravila na oglede. Glede na to, da je to Unescova, svetovno znana zapuscina iz neolitske dobe, 2000 let starejsa kot piramide v Gizi in 6000 letih ni v grobnico prisla niti kapljica vode. Cakava na zreb za zimski solsticij, ko bova 2 izmed 50 ljudi, ki bomo opazovali, kako sonce enkrat na leto, za 17 minut osvetli notranjost dvorane.




Od tam sva se odpravila na ogled druge grobnice, Knoth, ki je 500 let starejsa kot piramide. S tem pa je prislo tudi veliko razocaranje, saj je dvorana v katero te peljejo v celoti prevlecena s stiroporjem, prikazana kot originalna notranjost. S tem se izgubi ves car preteklosti. Kljub temu, da na zunaj izgleda veliko bolj velicastna kot Newgrange.




Najina naslednja postaja je bil Belfast, ki je prestolnica Severne Irske. Druga drzava, drug svet, v katerega sva stopila, ne da bi vedela. Jasno nama je postalo sele, ko so omejitve hitrosti postale zelo nizke. Cez mesto sva se peljala 30 milj na uro, po nase je to 48,08 km/h. Na poti v hostel, ki je lociran v srediscu mesta, sva spoznala novo prijateljico. Ime ji je Garminka in prihaja iz (verjetno) Amerike. V preteklosti se je prezivljala kot vodicka zato sva se prepustila njenemu vodstvu. Pripeljala naju je tocno pred vrata hostla, ki ga sama verjetno ne bi nasla do naslednjega dne. Poleg tega naju je naslednji dan tudi varno napotila proti novemu hostlu.



Tokratni hostel ni bil nic posebnega. Hostel v pravem pomenu besede. Mnozica ljudi iz razlicnih drzav, skupni prostori ter pogradi.




Naslednji dan sva si skupaj z Mickeyem ogledala Belfast in se podala naprej proti severu. Novim dogodivscinam naproti.

2. dan (Dublin-Slane)

Po vseh tegobah, ki sva jih pretrpela v Italiji je prišel končno čas, da se odpraviva proti oblakom. Let je bil miren, čeprav mi je prvega pokvarilo oblačno nebo in sem namesto razgleda gledal v vato pod sabo.




Po dokaj trdem pristanku sva brez problemov prevzela najine nahrbtnike ter se odpravila raziskovati drugo slavno mesto na najini poti. Pred nama je bil Dublin v vsej svoji lepoti ter s slavnimi Irci in njihovim crackom (The crack = zabava). Sicer nisva imela veliko časa zaradi drugih obveznosti na letališču, a o tem malo kasneje.

Dublin je metropola v pravem pomenu te besede. Značilnost mesta je, da nima visokih gradenj razen njihove znamenite "Špice" po kateri se orientirajo vsi turisti saj se jo vidi od zelo daleč in mislim, da spodnja slika pove dovolj.




Naj omenim, da naju je prvi dan pričakalo za Irsko nenavadno vreme; sonce (kaj pa je Tanja pričakovala, če hodi z levom po svetu ;)).

Po priblizno štirih urah raziskovanja Dublina sva spoznala najinega prvega prijatelja na irskem. Ime mu je Mickey in prihaja iz Juzne Koreje. Sicer je tako kot vsi korejci majhen, vendar je zaenkrat zelo zanesljiv, poskočen ter zelo skromen.



Ko sva se z njim bolje spoznala, nama je skušal razloziti, da voznja po levi ni tako tezavna kot se zdi na prvi pogled in imel je prav. Sedaj se vozimo kot Schumacher v boljših časih.

Po vseh tezavah sva na nove naletela zelo kmalu. Na poti iz Dublina proti vasici Slane, sva zaradi "dobro" označenih izvozov zgrešila pravega ter končala na čisto drugem koncu obvoznice. Po priblizno 15 minutah sva končno našla pravo smer. Oba zelo utrujena sva komaj čakala (ali pa pričakovala nove tezave) na hostel.

Ko sva prispela v Slane naju je čakalo tole:



Po naše bi temu rekli Kravja staja (sedanji hostel je bil prej kmetija), ki pa je bila vse prej kot staja.


Spanje v hostlu je bilo super (vsaj zame, Tanja bi verjetno imela kakšne pripombe).