Ob 9.00 naju je najina prijateljica Garminka zacasno pustila na cedilu, ko sva ji poskusala dopovedati, da bi si rada ogledala mestni zivalski vrt, pa nama je pravila, da preracunava ali naj naju res odpelje tja. Na koncu je obveljala njena in vsi skupaj smo se ob atrimski obali odpravili proti Ballycastlu. Mesto za katerega mi je Tanja ze mesece prej obljubljala, da je najlepse naju res ni pustilo ravnodusna. Zaspano mestece, ki zivi s svojim pocasnim utripom naju je cisto prevzelo. Na levo morski nasip, na katerem je mestni svet galebov razpravljal o pomanjkanju parkirnih mest tako naglas, da skoraj nisi slisal valovanja morja. Na desni golf igrisce in spodaj neskoncne sirjave mivke, ki ti mehko polzi med prsti. Vajen pescene plaze v kombinaciji s toplim vremenom sem se zatrdno odlocil, da se grem kopat. Sonce je namrec vabljivo razdajalo svoje zarke. Zelja me je minila v trenutku, ko sem namocil prst v vodo (izraz je ujet na kameri).
Ko sva uspela priklicati lastnico Ann-Marie, je priznala, da je pozabila na najin prihod (zato sva morala sama postlati posteljo), obljubila pa nama je, da se nama bo odkupila. Ko sva koncno uspela pogledati skozi okno je bil ves najin trud, glede urejanja sobe, poplacan.
Ogled krajevnih znamenitosti sva pustila za naslednji dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar