Od gradu naju je nato pot vodila proti Malin Headu. Tam sva spoznala zelo prijazen par, Rodneya in Margreth (to sta dejanska človeka, pravo presenečenje, kajne), ki sta naju sprejela odprtih rok. Rodney, anglež prisljen na Irsko, nama je v 20 minutni "predstavi" podal celotno zgodovino kraja, narisal karto s priporočenimi sprehodi in znamenitostmi, ter opozoril na nevarnosti kraja. Hostel je sicer zelo lep, gostitelja zelo dobrodušna, vendar je hostel na robu ničesar (bolje rečeno bogu za hrbtom) in tudi znamenitosti in ogledov ni ravno na pretek. Je pa raj za potapljače, surferje in sanjače.
Ravno, ko sva nosila stvari v sobo sva doživela novo presenečenje. Par, ki sva ga prehitela na cesti je prihajal v isti hostel kot midva. Medtem, ko je Tanja kramljala po telefonu z Marjanom sta naju pozdravila. Kaj pa je tu presenetljivega boste rekli? Rekla sta: "Živijo. Sam sem ostal brez besed, Tanja pa v telefon: "Slovenci !!!!" Kasneje smo prijetno pokramljali, nato pa proti sredini noči šli spat. Naslednje jutro smo se poslovili ter odšli vsak svojemu cilju naproti.
3 komentarji:
ima nas svuda :D
kake reakcije hahaha :)) "mrzlo, ko...."
Ha, noro ... Super, da sta Rodney in Margareth še aktivna in da jima Slovenci še kar ne damo miru! ;) Že davnega leta 1998 sva takratnim dekletom pri njima uživala mir ob razbesnjenih balovih Atlantika. Najprej sva načrtovala 2 dni, potem sva podaljšala na 3, ker je bilo zmeraj bolj fajn na 4, potem pa je prišel v hostel/najni dorm en irsko-novozelandski par. Hja, čisto prijazna, še zvečer nama je tip posodil mleko za v čaj, zjutraj pa ... avta nikjer in tipa nikjer. In tako se nama je končalo popotovanje okoli Otoka in začela odisejada iskanja rdečega jugota. :) Boštjan
Objavite komentar