3.dan (Slane-Belfast)

Pot naju je vodila vedno bolj proti severu. Postajalo je vedno bolj vetrovno in hladno. Na poti proti Belfastu sva si ogledala grobisci Newgrange ter Knoth. Imela sva sreco, da sva prisla dovolj zgodaj, ko je bilo se malo ljudi. Po mojem striptizu pred blagajno (dobil sem popust za studenta), sva se odpravila na oglede. Glede na to, da je to Unescova, svetovno znana zapuscina iz neolitske dobe, 2000 let starejsa kot piramide v Gizi in 6000 letih ni v grobnico prisla niti kapljica vode. Cakava na zreb za zimski solsticij, ko bova 2 izmed 50 ljudi, ki bomo opazovali, kako sonce enkrat na leto, za 17 minut osvetli notranjost dvorane.




Od tam sva se odpravila na ogled druge grobnice, Knoth, ki je 500 let starejsa kot piramide. S tem pa je prislo tudi veliko razocaranje, saj je dvorana v katero te peljejo v celoti prevlecena s stiroporjem, prikazana kot originalna notranjost. S tem se izgubi ves car preteklosti. Kljub temu, da na zunaj izgleda veliko bolj velicastna kot Newgrange.




Najina naslednja postaja je bil Belfast, ki je prestolnica Severne Irske. Druga drzava, drug svet, v katerega sva stopila, ne da bi vedela. Jasno nama je postalo sele, ko so omejitve hitrosti postale zelo nizke. Cez mesto sva se peljala 30 milj na uro, po nase je to 48,08 km/h. Na poti v hostel, ki je lociran v srediscu mesta, sva spoznala novo prijateljico. Ime ji je Garminka in prihaja iz (verjetno) Amerike. V preteklosti se je prezivljala kot vodicka zato sva se prepustila njenemu vodstvu. Pripeljala naju je tocno pred vrata hostla, ki ga sama verjetno ne bi nasla do naslednjega dne. Poleg tega naju je naslednji dan tudi varno napotila proti novemu hostlu.



Tokratni hostel ni bil nic posebnega. Hostel v pravem pomenu besede. Mnozica ljudi iz razlicnih drzav, skupni prostori ter pogradi.




Naslednji dan sva si skupaj z Mickeyem ogledala Belfast in se podala naprej proti severu. Novim dogodivscinam naproti.